»Ali obstajajo ljudje, ki ne poskušajo zbežati pred delom, temveč, presenetljivo, pred užitkom? In sicer tako, da ga delegirajo na druge osebe, na živali ali na aparate? Mar uporabljajo snemalne naprave zato, da jim ne bi bilo treba gledati televizijskih serij? Si tiskajo besedila, ali pa si jih shranjujejo na trdi disk, da jim jih ne bi bilo treba brati? Nosijo športne copate, da se jim ne bi bilo treba ukvarjati s športom? Imajo terenska vozila prav zato, da jim ne bi bilo treba voziti po terenu?«

»Za mite o Francu Rihtariču so se na primer izkazali po dokumentih listki, ki naj bi jih puščal v gostilnah, ko naj bi jedel in pil skupaj z miličniki, ki pa ga niso prepoznali, pa zgodbe, da sploh ni bil ustreljen, da še danes živi v Kanadi in podobno.«

»Ljubila sta se po svoje, tako kot lahko ljubita kurba in mož z morja. To ni bila ljubezen tistih, ki jo živijo, ker morajo umreti, temveč ljubezen dveh duš, ki se potrebujeta.«

»Mislim, da je bil Herbert pri pisanju pred svojim časom...«

»Mislim, da v romanu ni stavka, misli, pokrajine, opisa ali človeka, ki ga ne bi na izkustveni ravni doživel. Od vsake smreke, vsake ceste, vsakega kamna . . .«

»Knjigo o zgodovini tega žanra oziroma gibanja Krautrocksampler je leta 1995 napisal britanski avtor Julian Cope.«

»Ne moremo mimo tega, da je bil rasist in imperialist, a to ne spremeni dejstva, da sem občutil tesno povezanost z zgodbo. V otroštvu je močno vplivala name.«

»Težava takih esejev je, da si človek o sebi zlahka misli preveč. Ali pa premalo.«

»Še vedno ne morem verjeti, da se snema TV-nadaljevanka po knjigi, ki sem jo jaz napisal. Moje srednješolske sanje so se uresničile.«